Zgodovina človeške mobilnosti je pripoved, globoko prepletena z inovacijami. Od hoje po dveh, do udomačitve živali in prelomnih trenutkov industrijske revolucije. Parnemu stroju je sledil motor na notranje izgorevanje. Nova paradigma mobilnosti je bila tu. Z njo je cestno prometna industrija postala temelj sodobnih gospodarstev, avtomobil pa simbol gospodarske rasti brez primere. Kraljica industrij. Avtomobilistična. Tu ali že prej pa nastopi težava. Cestno prometni sektor je že več kot stoletje edinstven v svoji neprekinjeni rasti.
A koristi imajo tudi svojo ceno. Zmanjšanje emisij CO₂ je danes prednostna naloga, pritisk na avtomobilsko industrijo pa vse večji. V priznavanju teh spreminjajočih se dinamik so napredna podjetja, kot je Toyota, začela preusmerjati svojo vlogo. Leta 2018 je Toyota začela vključevati nove mobilnostne storitve v svoje osrednje poslovanje, kar je nakazalo prehod iz tradicionalnega proizvajalca avtomobilov v ponudnika mobilnosti. Uvedba KINTO, šele tretje znamke v zgodovini Toyote, je poudarila to zavezanost.
Kaj sploh je trajnostna mobilnost? Morda se zdi kot zgolj še ena modna beseda, zlorabljena v namene zelenega marketinškega zavajanja. A tako razmišljanje je posledica nepoznavanja obsega, ki ga zaobjema. Vključuje namreč celovit pristop k izboljšanju vseh mogočih transportnih sistemov in hkrati zmanjšuje negativne vplive na okolje, povečuje dostopnost ter pomembno prispeva k socialni pravičnosti in gospodarski učinkovitosti. Kompleksno. Kriči po tem, da je za doseganje slednjega potreben skupen napor.
Sodelovanje vladnega, nevladnega in gospodarskega sektorja. To čivkajo že vsi vrabci. ”Potrebni bodo skupni napori.„ A kaj nam bodo vsi ti napori in govorance, če spremembe ne bomo dosegli pri uporabnikih? Pri nas, ljudeh, posameznikih, ki tvorimo in oblikujemo družbo. Na koncu smo le mi tisti, ki lahko naredimo konkretno spremembo. Akterji.
So strategije in načrti, razglabljanja in obljube, odvisne od vsakokratne menjave oblasti, res prava rešitev, da bo na cestah manj prometa – da bodo na voljo časovno učinkovite in vsakemu žepu dostopne alternative, da se bomo lahko začeli premikati in živeti bolj trajnostno? Ne smemo namreč pozabiti, da je izziv trajnosti v cestno prometnem sektorju del širšega družbenega izziva. Strategije, absolutno. A pojdimo k viru. K uporabniku.
Toyotino. Zakaj Slovenec za osebno mobilnost porabi več kot 20 odstotkov svojega proračuna? Če začnemo pri posamezniku. Ki je ključ. Tudi do bolj učinkovitega upravljanja mobilnosti podjetij. Ker se popotovanje do trajnostne družbe začne pri spreminjanju navad posameznika.
Evolucija osnovnih oblik mobilnosti do kompleksnih, medsebojno povezanih sistemov, ki jih vidimo danes, je nedvomno dokaz moči inovacij. Ko gledamo v prihodnost, bo izziv v uravnoteženju takojšnjih zahtev po mobilnosti, ki so posledica naglice življenja, v katerem živimo, in pereče potrebe po trajnosti. To pa ne zahteva le tehnološkega napredka, temveč temeljito spremembo v načinu življenja, upravljanja in vodenja, da bo ta še naprej spodbujal gospodarski in socialni napredek, hkrati pa varoval planet za prihodnje generacije. Manj naglice. Inovacije. Re-inovacije sebe.